IZLETI po SLOVENIJI














Obvestilo Odpri Zapri


Reka Soča

Reka Soča izvira v osrčju Julijskih Alp. Njena 138 km dolga pot do morja se vije pretežno ob severozahodnem robu Slovenije. Obide najpomembnejša naselja od Bovca do Deskel, v Solkanu pa onkraj železniškega mostuzapusti slovensko deželo. Do Solkana spremlja Sočo po eni strani glavna prometna cesta, po drugi pa železniška proga, ki povezuje Novo Gorico z Bledom in Jesenicami.
Reka Soča ima zaradi naravne lepote, ohranjenosti in zgodovinskih okoliščin v zavesti Slovencev poseben pomen in vrednost.

 

Sabotin

Hrib Sabotin (608 m) leži na stiku predalpskega, submediteranskega in dinarskega območja. Proti jugu gleda na Novo Gorico, zahodu na Brda, vzhodu na Sveto Goro in Trnovsko Banjško planoto ter zre proti severu na Alpe. V njegovi flori so zastopane tako srednjeevropske in južnoalpske vrste kot dinarske, submediteranske in celo mediteranske vrste: med prave sredozemske vrste sodi npr. črni hrast (quercus ilex), na osojnih pobočjih rastejo alpske razširjene vrste npr. lepi jeglič (primula auricula) …

 

Lijak

Zanimiv je še desni pritok Lijaka, potok Globočnik. Ob sotočju dveh stalnih povirnih krakov tega potoka je nastala prostrana globel s strmimi in celo prepadnimi pobočji. Voda glavnega potoka pada v dveh, okoli 5 m visokih slapovih, dere v brzicah in se umirja v tolmunih. Pristop je za kromberškim gradom, ko se v ostrem ovinku glavne ceste odcepi proti zahodu poljski kolovoz, ki se rahlo vzpenja, v zadnjem delu pa ostro zavije v strm breg. V ovinku nadaljujemo po stezi, ki na začetku poteka prek zamočvirjenega izvira in po 100 m pripelje do potoka. Ob njem se spustimo do najvišjega slapa. 

Naravni most Skozno

Približno 15 m dolg in okoli 10 m visok naravni most je nastal hkrati s spodmolom, saj je most le podaljšek oboka nad jamo. Le-ta je dolga okoli 15 m in ima zasigano dno. S skalnega pomola je izreden razgled na Vipavsko dolino in Furlanijo.

 

Trnovski gozd

Trnovski gozd je s sosednjimi Banjšicami najseverozahodnejši odrastek mogočnega Dinarskega gorovja. Planinski svet Trnovskega gozda je kraški, brez tekoče vode na površju in razčlenjen z zaprtimi globelmi, kuclji, griči in hribi, jamami, brezni in drobnimi kraškimi oblikami: škrapljami, žlebiči, škavnicami in podobnim. Med kraškimi pojavi so posebej pomembne jame z večnim ledom in snegom

 

Velika ledena jama v Paradani

Med kraškimi pojavi so posebej pomembne jame z večnim ledom in snegom. Zaradi klasičnega opisa (locus classicus) rastlinskega obrata v vzhodnem delu je 385 m globoka in 1550 m dolga Velika ledena jama v Paradani svetovno znana. V njej so izrezovali 10 do 40 kg težke kose ledu. V koših so jih nosili na površje in jih ponoči v vozovih spravljali v Gorico ali Trst, kjer so led prodajali na ladje. Nekdaj so led iz nje vozili celo v Egipt.

 

Rafutski park

Poleg parka s primerki rastlinja je tudi vila na Rafutu prava posebnost. Zgraditi jo je dal goriški arhitekt Antonio Lasciac v začetku tega stoletja. V osnovi gre za tip vile - gradiča, stopničasto razgibane arhitekture s stolpom ki ga pogosto srečujemo v mestnem obrobju v prvih desetletjih 20. stoletja. Orientalizirajoči arhitekturni plašč je tujek v goriškem prostoru, a predstavlja hkrati izjemnost. Direktni prenos islamske ornamentike v lokalno arhitekturo je nastal kot posledica skrajnega načina razumevanja secesijanskega stila. Vrednost te arhitekture izhaja iz prvotne zasnove parka, ki naj bi deloval kot 'eksota' v okolju in bi vsekakor našla mesto v ustreznem programu, izdelanem za celoten kompleks.

TOLMIN

VIPAVA

Mlake

V tem koščku Vipavske doline leži prava ekološka zakladnica, ki jo lahko občudujemo in preučujemo le malokje. Mlake predstavljajo zadnjo oazo v Vipavski dolini, kjer še živijo rastlinske in živalske vrste, ki so bile pred melioracijo v Vipavski dolini pogoste. Zaradi svoje raznolikosti so pomembne za ohranitev tako suhih kot tudi močvirnih združb. Obenem je to pribežališče za mnoge ogrožene živalske in rastlinske vrste, ki imajo tako visoke zahteve do okolja, da uspevajo le še na tako neokrnjenih in ekstenzivno obdelanih območjih kot so Mlake.


Nanos

Nanos je samostojno pogorje. Razteza se po površini 65 km2, zajema več kot polovico ozemlja občine Vipava. S svojimi vrhovi doseže nadmorsko višino 1313m.
Nanos je apnenčast in zelo razgiban. Zato najdemo tipične kraške pojave, dolinice, vrhove, vrtače, brezna in jame. Na meji apnenca in fliša so večji ali manjši izviri, zato je Nanos pravi rezervoar kvalitetne pitne vode. Med kraškimi jamami so zlasti znane ledene jame, imenovane ledeniki.


Podskala

Podskala je tisti del Vipave, ki je stisnjen ob premnogih izvirih reke, ki se od tod podaja na dolgo pot do morja. Podskala je bila nekdaj pravzaprav prijetno zabavišče vipavske gospode, danes pa zlasti pomeni hlad poleti in zanimive trenutke ob vodi in pod mogočnimi drevesi v parku ali v restavraciji, ki je urejena tukaj.


Posebni rastlinski in živalski svet v Vipavski dolini

Klima v Vipavski dolini je zelo mila, povprečna temperatura v Ajdovščini je 12 stopinj Celzija, tudi najnižja povprečna mesečna temperatura nikoli ne pade pod ničlo. Vegetacijska doba traja dva meseca dlje kot v notranjosti Slovenije. Podnebne značilnosti omogočajo vzgojo in rast sredozemskih rastlinskih vrst (smokve, kaki, lovor,…).


 Pojdi na: 1 2 3 4 5 6 7 8 9